Na Sindikatu Mladi plus smo z začetkom leta 2017 začeli organizirati usposabljanja za mlade brezposelne – oziroma Potujočo šolo sindikalizma, kot smo poimenovali vse skupaj -, s katerimi jih želimo opolnomočiti za vstop na trg dela in jih ozavestiti o pravicah, ki jih imajo. Po izvedenem programu v Ljubljani in Kranju se je pokazalo, da so med udeleženci večinoma ženske. In to visoko izobražene, mlade, pogumne ženske.
Ženske, ki so bile pridne študentke, ki so že poprijele za marsikatero delo, ki imajo že marsikatero izkušnjo in se ne bojijo na glas in odločno povedati svojega mnenja. Gre za dekleta, ki ti na prvem srečanju ob spoznavni igri o sebi povedo to, da so feministke in se jim zdi boj za enakopravnost pomemben. In dodajo, da so naveličane kapitalizma, ki od delavk (in delavcev) pričakuje, da bodo pristale na izkoriščanje, kršitve in med drugim tudi na to, da morajo za opravljanje dela odpreti svoj s. p.
Gre za mlade ženske se zavedajo svojih pravic in vedo, da je nezakonito, da jih delodajalec na razgovoru za službo sprašuje o njihovih načrtih za ustvarjanje družine. Absurdno se jim zdi, da te delodajalci vprašajo »Kje se vidiš čez pet let?«, ko ti hkrati ponudijo zgolj občasno delo, in ko se pred petimi leti niso niti slučajno videle v situaciji, v kateri so zdaj. Pred petimi leti namreč niso pričakovale, da bodo brezposelne, oziroma da bodo delale vse ostalo, samo to ne, za kar so se izobraževale.
Povedo ti, da rade berejo, se udeležujejo tudi drugih izobraževalnih programov, omenijo, da so prostovoljke, da imajo svoje hobije in so kljub brezposelnosti aktivne na najrazličnejše načine.
Med usposabljanjem, ki poteka več tednov, se vedno bolj spoznavamo in na dan pridejo zgodbe o osebnih izkušnjah udeleženk; o tem, kaj so že vse doživele na razgovorih za zaposlitev, o njihovi sanjski službi, o tem, kako bi rade potovale in odkrivale svet, o tem, da razmišljajo o iskanju dela v tujini, in tudi o tem, kako se je po izgubi službe težko ponovno preseliti nazaj k staršem, kjer se kot skorajšnja tridesetletnica počutiš res slabo. In vmes ti priznajo, da so kljub svojim ambicijam in sposobnostim pripravljene poprijeti za kakršnokoli delo.
Povedo, da so razočarane, ker ne dobijo priložnosti niti za zlaganje škatel na police v trgovini. Rečejo, da si želijo samo, da se izvlečejo iz začaranega kroga, v katerem so se znašle. Da bi rade vedele, ali bodo naslednji mesec še imele delo, da bi lahko plačale svoje račune in postale samostojne. Omenijo, da bi tudi na delovnem mestu naredile karkoli, delale nadure, da v resnici ne pričakujejo idealnih delovnih pogojev, ampak, da bi bilo zanje glede na trenutne razmere že kakršnokoli delo napredek.
In nato se pokaže razdvojenost. Razkorak med pričakovanji in realnostjo. Med tem, kaj v resnici so, in tem, kaj bi morale biti, da bi dobile delo. V resnici gre za borke, ki še kako dobro vedo, kaj je prav in kaj narobe, ki se zavedajo tega, da imajo pravice, za katere se morajo boriti, in ki se želijo postaviti zase in za svoj prav, a jih je osebni položaj pripeljal do točke, da bodo morda vse to postavile na stran. Morda bodo morale zamižati na eno oko, preslišati marsikatero izjavo, se obrniti v drugo smer.
In ne moremo jim zameriti. V vsakodnevnem boju za delo pozabljamo, da imamo delavke in delavci pravice. Ali pa tega vseeno raje ne izrečemo na glas. Potuhnemo se, naredimo nevidne in poskušamo biti ne preveč glasne. Zato, da ne bomo preveč izstopale in zato, da nam bo morda nekdo dal priložnost.
Če vsak nov boj za delo ubije delček teh mladih žensk, ubije to, kar v resnici so, in to, kar bi lahko bile. Ubije to, kar bi si družba v resnici morala želeti, in k čemur bi morala stremeti. Imeti visoko izobražene mlade ženske, ki so sposobne, močne, pogumne, glasne in samostojne. Ki poznajo svoje pravice in se zanje borijo. Ki ne pristanejo na izkoriščanje, na krivice, na diskriminacijo, in se znajo močnejšim postaviti po robu.
Le taka družba lahko napreduje, se razvija in si obeta boljšo, bolj enakopravno prihodnost. Prihodnost, v kateri bo posameznikov potencial uspešno izkoriščen, namesto, da ga tiščimo k tlom in v njem prebujamo hlapca.
Vendar pa se zdi, da naša družba v teh mladih ženskah ni prepoznala potenciala. Prepušča jih izkoriščevalskim razmeram na trgu dela, jih sili v prekarnost, podaljšuje njihovo nesamostojnost in od njih pričakuje fleksibilnost, ustrežljivost in popuščanje. Pričakuje, da zaradi obupa, nevzdržnosti stanja in upajoč na rešitev ponižno sprejmejo karkoli, tudi kršitve, kar delodajalci seveda izkoriščajo.
Udeleženke naših usposabljanj so borke. Imajo ogromno izkušenj in so se znašle v situacijah, ki jih vsakodnevno premagujejo. Včasih z žalostjo, s strtim srcem in razblinjenimi sanjami, včasih s sklonjenimi glavami. Vendar jih premagujejo. Iščejo rešitve in se spopadajo z izzivi. In ta boj imajo v sebi, boj, ki se bo z vsemi nadaljnjimi pritiski, krivicami in razočaranji, izkoriščanjem in kršitvami, morda samo še krepil.
Čas je, da ta potencial mladih sposobnih žensk izkoristimo. Da jim damo priložnost, da spregovorijo, delajo, raziskujejo, da so slišane, vidne in upoštevane, in da so lahko to, kar so.
Čas je, da se tudi same ženske tega zavemo. Da se upremo izkoriščanju, se jasno in glasno borimo proti diskriminaciji in ne klonimo pod pritiski na trgu dela. Verjetno nam bo lažje, če si bomo skupaj, združene pomagale. Namesto, da pristanemo na logiko konkurenčnosti, tekmovalnosti in prodajanja sebe za nizke standarde in kratkoročne rešitve, se moramo preusmeriti v skupen boj, solidarnost in povezovanje.
Prispevek je bil objavljen v prvi številki zina V isti juhi, ki ga v okviru projekta Kažipot do dostojnega dela ustvarjamo na Sindikatu Mladi plus. Zin – gre za ‘do it yourself’ revijo oziroma publikacijo – je v elektronski obliki dostopen tukaj, kmalu pa ga bo mogoče tudi v tiskani obliki dobiti na različnih dogodkih Sindikata Mladi plus in na našem sedežu na Dalmatinovi 4 v Ljubljani.
